Veš,
mislim, da je možno
ustvariti okolje za izkušnjo,
situacijo za učenje,
da se na nove načine zavedamo telesa, in ne ostanemo samo dobri v kognitivnem, razumskem, logičnem, avtomatskem, ampak preko pametnega in ne na pamet učenega gibanja, izkustvenega in doživetega, ko povežemo gib z mislijo ustvarimo namero, nadzorujemo gibe, razumemo kaj delamo in imamo predstavo o tem, kako kakšen gib naredimo, nam to koristi in mislim, da nam to lahko služi kot uporabno orodje, da izboljšamo tudi svoje razmišljanje, svojo misel, svoj pogled, postanemo manj avtomatski in bolj pozorni, spremenimo in olepšamo odnos s svojim bližnjim ali razrešimo nalogo, celo skrb.
Če izboljšamo gibanje in dihanje telesa in način na katerega dihamo in se gibamo.., ampak zakaj?
Zato, zato, da bi gibanje postalo bolj lahkotno, lažje, manj naporno, manj boleče, v večji užitek in zadovoljstvo. Da je bolj prijetno in prijazno. Bolj povezano, svobodno, koordinirano, da nas ne utrudi, ampak napoji z energijo.
Če uspemo, si želimo, da se ponovno naučimo, ko spomnimo svoje možgane in živčni sistem, da je takšno gibanje in dihanje za nas naravno (to dokazujejo dojenčki in majhen otrok, opazujte jih) mislim, da bi tudi sami v marsikaterem opravilu postali takšni. Lahkotni v razmišljanju, se manj naprezali, bolj uživali in bili zadovoljni, prijazni do drugih, verjeli v svobodno misel in voljo?
Saj telo izraža notranje, in notranje se vidi na telesu.
Smo zaradi boljšega razumevanja in izkušnje gibanja lahko sami boljši?