16. – 19. September 2023
joga in umetnost 4 dnevni oddih na otoku IŽ 🤍
Praksa navdihuje ljudi
Bilo je nepozabno doživetje.
Delila sem vse tisto, kar imam rada in v veselje mi je bilo, saj močno verjamem, da je to tisto, kar danes potrebuje vsak človek.
Navdihujoče vsebine, ki dajo misliti: o človeku in življenju, telesu, gibanju, dihanju. Zdravilno morsko okolje ponuja veliko kotičkov, kamor se lahko umakneš. Tako smo vsako jutro imeli prakso na pomolu in še eno pred večerjo. V rajskem vrtu med oljkami in figami, na divjem otočku Rutnjak, kamor smo se zapeljali s čolnom, pa z meditacijo pospremili za oblaki skrit sončni zahod na hribu Korinjak.
Težko bi si bolje želela, kako tekoče, pristno in odprto je vse potekalo. Dobro voljni obrazi, smeh, šale, prava, tako močno potrebna ležernost.
Spoznavali smo umetnost. Kako se je umetnost skozi čas razvijala in spreminjala, kako je temu procesu sledil človek. Zares izjemno zanimivo predavanje nam je predstavil Denis. Prijeli smo za svinčnik in na najvišjem hribu otoka skicirali in ugotavljali, kakšen pomen ima to za nas. Bil je izziv, sploh ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Presenečeni smo ugotovili, da nam tovrstne ustvarjalnosti in opazovanja vsem manjka.
Dan se je počasi spuščal in postajalo je vse bolj tiho. Čutiti je bilo čisti mir. Tišino. Prisotnost prijatelja ob sebi in njegovo pomirjenost, prepričan, da je na pravem mestu. Kako hitro smo se v samo nekaj dneh povezali in zbližali, kot bi se že dolgo poznali. Energija otoka nam je pomagala ohranjati sproščenost in lahkotnost skozi vse dni. Majhnost otoka, ko imaš vse, kar potrebuješ pri roki, umirjeno ozračje, malo ljudi in preprostost kraja. Zaveš se, da je manj zares več.
Denis je s svojo prisotnostjo in vodenjem oddiha o umetnosti k sami zgodbi veliko pripomogel. Na pravi način je predstavil izjemne vsebine iz umetnosti in Antropozofije in v ljudeh zanetil iskrice zanimanja. Takole je doživel oddih on:
Ne spomnim se, kdaj se je nazadnje zgodilo, da sem ob povratku čutil praznino, kot sem jo sedaj. Čeprav je vse skupaj trajalo zgolj nekaj dni in nismo bili velika množica, je bilo vse skupaj res nekako polno in zapolnjujoče. Mogoče ravno zato. In ker smo bili »pravi«.
Čarobni Iž, umirjen kot Lejine prakse, kotiček, kot bi bil od sveta pozabljen, je ponudil svoje srce za misli in pogovore pod oljkami. Kot so to počeli v zlatih časih. Družba čudovitih, barvitih posameznikov, s katerimi ni zmanjkalo tem. Presenetljivo okusna rastlinska hrana iz edinega hotela. Morje. Ribe, ki se love kar same. Kako ne bi pogrešal.
Ko sem se pripravljal za predavanja, nisem imel nikakršnega občutka, koga bom imel tam pred seboj. A že po nekaj minutah sem vedel, da so bile vse skrbi odveč. Iskreno zanimanje za povedano in popolna predanost skiciranju, sta dala občutek upanja ne samo za tisti čas, ne zgolj za umetnost, lahko bi celo rekel, da upanje za človeškost samo…
Bilo je toplo. Ravno toliko, da smo to toplino lahko odnesli s seboj. In srčno upam, da vse skupaj ponovimo in mogoče celo, da praksa res postane »praksa«.
Denis.
Tako malo potrebuješ, da ti je dobro. Da ponovno predramiš, nahraniš svojo dušo in duha. Se odpreš novim in nevsakdanjim resničnimi stvarem. S celim telesom in tudi s svojimi mislimi in občutki. Odpreš se novim idejam, ki jih svet ponuja. Lahko rečem, da je za nami izkušnja, ki ostane za vedno in da veliko več, kot si morda sprva mislimo.