Pomen dihanja danes razumemo predvsem v povezavi z našim fizičnim telesom in osnovnimi fiziološkimi funkcijami, da za preživetje potrebujemo zrak in da je kisik pomembna hrana za celice, ki ohranja zdravje. Psihologija na drugi strani vzorce dihanja tesno povezuje s posameznikovim psihičnim stanjem in počutjem. Vzroke različnih vzorcev dihanja išče v podzavesti in nezavednim nivojem našega uma. Dihanje je tako odraz doživljanja določenih čustev in občutkov, vpliva različnih dejavnikov stresa in tako dalje. Še malo dlje pa je o pojmovanju dihanja šel Rudolf Steiner. Proces človekovega dihanja ni zgolj materialistični dogodek, bistven je znanstveno duhovni vidik.
V svojem delu O življenju duše in procesu dihanja, piše da tisto, kar nam je dalo življenje, v nas vpihnilo dah – živost, ne prihaja od zemlje, temveč od nekod drugod. Da, čeprav živimo na zemlji ne živimo z zemljo, temveč z zrakom. Rudolf Steiner ni bil prvi, ki je o najbolj vitalni funkciji preživetja, kot je dihanje, govoril širše in dihanje predstavil globlje. Doživljanje dihanja so razvite kulture Daljnega Vzhoda, Grčije in Egipta vpenjale v enotnost telesa, duše in duha. Temelj človekove duhovne zrelosti, pot od ovedanja samega sebe, prek zavedanja samega sebe do zavednega bivanja.
Obstajajo zapisi iz prakse starih jogijev, ki so s spremenjenim ritmom dihanja povečevali zavedanje in občutenje svojega Jaza, ki človeku takrat še ni bil neposredno dosegljiv. Ritem dihanja je bil zavestno pritegnjen v živčno – čutni proces, skozi ta ritem je jogi doživel tudi duševno naravo svojih misli. Prej komaj občutno mišljenje, je sedaj izžarel po vsem svojem organizmu. Ni zgolj mislil, ampak čutil kako misel kot majhna živalca leze skozi dihalni proces, ki ga je sam umetno sprožil. Čutil je, kako sta mišljenje in dihanje zlita v en proces. Ko je vdihnil, je občutil, da je vzel nekaj iz zunanjega sveta vase, in je potem pustil, da dihalni proces steče v njegovo mišljenje. Z mislimi je zgrabil tisto, kar je z vdihom potegnil vase in razširil po celem organizmu. S tem se je v njem povečalo in stopnjevalo občutenje lastnega Jaza.
Ta čas je minil. Jogiji so živeli približno deset tisoč let nazaj, in od takrat do danes se je veliko spremenilo. Vaje, ki jih je izvajal jogi in z njimi prodiral v nadčutne svetove, so bile primerne in učinkovite za tisti čas. Človek je odtlej precej drugačen. Skozi naravno evolucijo se je razvil in spremenil, zato mora človek danes, če želi spoznati duha in duhovni svet – spoznati samega sebe, to početi na način, ki sledi dobi in času v katerem živi. Način, ki nas do tega lahko vodi je močno, čisto, praktično in ozaveščeno mišljenje.
Vrnimo se sedaj k dihanju in sedanjem času. Velja, da je spontan proces za katerega skrbijo posebna središča za dihanje v podaljšani hrbtenici. Je pa dihanje tudi zavesten proces, nanj vplivamo s svojo voljo. Do neke mere dihanje lahko nadzorujemo, spreminjamo ritem in frekvenco dihanja. Voljno lahko v dele telesa usmerjamo, gibljemo svoj dih. Z zavestnim uravnavanjem diha lahko povečamo izkoristek kisika in predvsem povečamo absorpcijo vitalne energije. To se zgodi, če poznamo in upoštevamo zakonitosti in ustrezne usmeritve učinkovitega dihanja.
Učinkovito dihanje tako ni pozitivno zgolj fizično in fiziološko gledano, ampak z umirjenim in počasnim dihanjem med drugim sproščamo življenjsko energijo, da iz telesa odtekajo napetosti. Pozorno dihanje nas pomirja, krepi živost in življenje v nas. To lahko preprosto zaznamo, ko vdihnemo s polnimi pljuči in podaljšamo izdih. Sproščeno dihanje neguje in krepi duševno vzdržljivost. Dih povezuje um in telo, pravilno dihanje pa poenoti um s telesom. Vidimo, da nas dihanje vodi dlje in globlje od samega fizičnega telesa.
Vrnila bi se rada na misel, ki sem jo zapisala v naslovu, da s svojo dušo živimo v dihanju. Celo življenje se od rojstva naprej varujemo pred silami zemlje. Bivanje v maternici nas je vse do trenutka rojstva varovala pred taistimi silami, živeli smo v vodi. Zato lahko sklepamo, da nam našega življenja ne podarja zemlja. Niti življenja duše nam ni dala zemlja, to je nemogoče. Zato lahko razumemo, da prihaja onkraj zemlje.
Predstavljamo si lahko, da bi morali ves čas nositi svojo težo, in jo stalno prenašati. To bi bilo res naporno. Kljub temu, da jo resnično nosimo s seboj, te teže ne čutimo in se je ne zavedamo. Zakaj? Dihanje nas varuje pred težo zemlje in silami zemlje, ki nenehno delujejo na telo. Rudolf Steiner v knjigi pove, da s svojo dušo ne živimo v telesu, ampak v procesu dihanja. Z dušo dejansko živimo v svojem dihanju. Kaj ni torej način, na katerega dihamo pravzaprav izražanje duše skozi dih? Se lahko ustavimo pri tej misli in pustimo, da deluje na nas?
Zaključila bi s Steinerjevo misel, ki tako navdihujoče povabi k premisleku, onkraj poznanega in splošno verjetnega.
“Ko razumemo, kako je življenje dejansko vsebovano v procesu dihanja in kako življenje že obstaja v zarodku, vendar v tekočem elementu, takoj spoznamo, da se je to življenje spustilo iz duhovnega sveta v materino jajce.”