Pozitivni učinki, še predvsem somatsko usmerjene telesne prakse so znani. Ne pojavi se samo en učinek, ki bi bil enak za vse. Z ljudmi, ki pridejo na prakso se veliko pogovarjamo in zaupajo mi svoja najrazličnejša opažanja. Od tega, da se dobro pregibajo in predihajo, sprostijo mišice, odklopijo od vsakdanjega ritma, spočijejo in povrnejo energijo, do tega, da so bolj pomirjeni, zbrani in svoja telesa bolje čutijo. Lažje se spopadajo z občutki in vedno bolje razumejo, v kakšen stanju so. Vsi pa na koncu končajo zelo drugače, kot na začetku. Navadno se počutijo boljše.
Pri tem se mi poraja še malo drugačno vprašanje in sicer, kaj je tisto, zaradi česar se počutimo dobro?
Zakaj in kako pride do tega? Kaj posebnega se zgodi med prakso, zaradi česar se počutimo drugače in bolje, kot na začetku. Ste se kdaj spraševali o tem?
Kaj je TO?
Zaradi same narave zapisa ostanimo pri umetnosti gibanja. Seveda, ta dejavnost ni edina, ki na nas blagodejno vpliva. Dobro se počutimo tudi takrat, kadar naredimo nekaj, kar nam je še posebej pri srcu – za našo dušo. Zanimivo, kako bogato zveni jezik in kako pogosto uporabimo prav ta besedni pomen. Na primer za Evritmijo je značilno gibanje, ki se začne in prihaja iz notranjega občutka srca. Evritmist pri gibanju veliko uporablja roke, premika jih in pri tem ustvarja različne geste, gibi sledijo posebnim zvokom in tonom, tisto, kar biva v jeziku kozmosa. Gibanje povezuje s srcem in gibanje prihaja od znotraj navzven. Začne se v višjem energetskem središču telesa. Medtem, ko se pri vzhodnjaških praksah, kot sta Thai Chi in Joga, težišče telesa nahaja bolj v območju medenice in kolkih.
Kako bi se lahko lotili vprašanj, ki so postavljena zgoraj? Razlagala sem si jih na več načinov, ki so me pripeljali do različnih odgovorov, a se je izkazalo, da še vedno ne zajamem celote, ostajam bolj ali manj pri manifestacijah, ki se zgodijo na fizičnem nivoju. Veliko lastnosti dobrega počutja, ki so mi jih zaupali vadeči in jih spodaj omenjam še sama sicer drži, pa vseeno še vedno nekaj manjka. Manjka mi bistveno, nekakšna povezovalna nit, brez katere se noben drug učinek ne bi mogel zgoditi. Nekaj se zgodi, kar ni samo telesno.
Ampak, kaj pa je to?
Sem bolje pri sebi in se bolje počutim samo zaradi gibanja in posebnega zaporedja gibov? Zato, ker se raztegnem in sprostim mišice? Ali mogoče zato, ker vaja res dobro nagovarja hrbtenico in gre za samo anatomsko nastavitev in razumevanje biomehanike? Kaj pa vem, če je to tako pomembno. Bistveno že ni, lahko je eno izhodišče v določenih okoliščinah. Z mnogimi pravili in togimi navodili se mi ne zdi pravi način, s katerim bi zajeli telo v gibanju v celoti.
Mislim, da je bolj stvar pozornosti in samo opazovanja. Če telo v gibu pozorno opazuješ, lahko premik in odziv, ki se zgodi drugje v telesu jasno zaznaš. To drži, res pa je tudi, da včasih najbolje dene hoja. Na sprehodu včasih, o tem kako se gibaš sploh ne rabiš razmišljati. Spet malo drugačna oblika gibanja. Kaj je torej tisto “pravo”, ki tako dobro učinkuje na telo?
Mi je dobro, ker sem v okolju, kjer je vtisov občutno manj in to pomirja čute in živčevje? Med prakso sama jasno občutim razbremenitev telesa, od občutka težkosti do lahkotnosti in četudi se premikam, vmes lahko počivam in nabiram energijo. Nekaj se dogaja ves čas. Spreminja navznoter, se premika, oživlja in postaja topleje. Tega občutka ne želim izgubiti. Kot, da nič ni bolj moje, tako vitalno potrebno mi je. Naravna želja in potreba, ki išče potešitev. Zaznave so bolj čiste in zavedanje, zavest postaja bolj celovita. Z večjim zavedanjem, ne mislim samo fizično v mišicah in kosteh, ampak v tistem, kar se ne da z roko prijeti.
Sprašujem se naprej, zaradi česa se vse to zgodi oz. kaj, kdo je to sprožil v meni?
Mi je dobro, ker sem pospešila gibanje krvi po telesu, se dobro predihala?
Najbrž tudi, ampak zakaj in kako to pomaga? Na kakšen način je to med seboj povezano, da tako dobro vpliva name?
Vzrok je samo delno telesni, to doživetje ni samo fizično. Preko telesa se samo pokaže, kako nekaj naredim in na kakšen način. Tista uglasitev pa nato na telo deluje od znotraj. Gre za občutek, ki pride iz duše in včasih se mi res zdi, da se duša nahaja v vseh teh delih telesa, ki jih nagovorim in premaknem, ko se gibam z rokami in nogami. Zdi se, da se premika skupaj z dihom, se zbudi, ko močno vdihnem in umiri, ko diham počasi. Oziroma, da je duša tista, ki diha in se skozi dih izraža. Pomislim, če se duša s telesom zlije, tako da v telo vstopi in ga usmerja in je telo samo vodeno in je to to. Ker pred tem sem bila še povsem v telesu fizično, zunaj v svetu in v vsem, kar se mi je skozi dan dogajalo. Zdaj pa se vsaj za nekaj časa od vtisov sveta in ljudi, ki mi prihajajo nasproti malo odmaknem, ne le s telesom, tudi v čustvih in mislih. Vsa energija je lahko zbrana na drugem nivoju zavesti. Čutim s čuti, a tudi poslušam in gledam lahko s čuti v vso notranjo pokrajino, ki se razprostira. Je lahko to tisto?
Potrebovala sem dolgo časa za to novo gledanje in razumevanje, ki se je postopoma odpiralo šele z novim študijem.
Ko sem aktivna duševno in ne samo telesno, se telo in duša vzajemno spodbujata, ker v resnici ne moreta biti ločeno. Sodelovanje obeh pomaga vzpostaviti harmonijo v celoti našega bitja in tako smo povezani s svojimi najglobljimi deli – to je duševno duhovno v človeku.
Zato se že v prvih trenutkih prakse in ob koncu lahko počutimo drugače, boljše! Iz mene in tebe vznika občutek pomirjenosti, hvaležnosti in zadovoljstva, občutek razširjanja in odpiranja, pa krčenja in zapiranja. Sprememba, ki se zgodi v tebi, povzroči da lažje dihaš, zaznaš toplino v telesu, več lahkotnosti in navdiha. Ti se umiriš. Ti si svoja duša in duša izkuša zadovoljstvo, užitek, utrujenost in še vse drugo kar je. Preko telesa in v telesu to doživiš.
Z občutenjem se posvetimo čutni zaznavi, ki se pojavi. Ostanimo pri tem, da jo sproži gib telesa. To na vsakega ustvari zelo individualen vtis.
Da vtis prepoznamo, se umirimo in čakamo odzven v telesu. Kakšen občutek je, kako je vaja na nas delovala. Ohranimo to, kar vznika, saj bomo s tem lahko izoblikovali nove sposobnosti – sposobnosti, s katerimi se naučimo zaznavati občutenja: prepoznati kako smo in kaj se v nas dogaja.
Sami smo s svojo telesno duševno konstitucijo ustvarili vtis. To, kar smo uspeli s pomočjo gibanja narediti, se vtisne v zavest. Torej, če poenostavim, vse kar naredimo na fizičnem se preko eteričnega vtisne globlje do zavesti, v telo duše in vpliva na naš ego (Jaz), pa tudi obratno: ego (v smislu duha) in subjektivnost človeške duše oblikujeta telo in ga usmerjata v vse tisto, kar dan za dnem počnemo.
Zato stvar dobrega počutja ni samo sprostitev in razteg mišice, ampak še toliko več. Praksa deluje globoko, tja za kar mogoče še verjeli nismo, da sploh obstaja. In točno tam je naše bistvo in tam bomo našli odgovore na mnoga vprašanja. Kaj si ti misliš o tem?