Če še malo razdrobim, lahko ugotovimo da zavest vedno nastaja na račun življenja. Zavest in duševno delovanje povzročata utrujenost in imata razgrajujoč učinek na telo. To vsi občutimo ob koncu dneva, po miselnem delu, ko beremo in študiramo, rešujemo probleme in naloge. Še posebej nas izčrpa intenzivna izpostavljenost zunanjim dražljajem. Močna svetloba in hrup, zvoki, informacije, zasloni, hitenje in večopravilnost. Te prekomerne obremenitve zmanjšujejo koncentracijo in zbranost, vodijo v hitrejšo utrujenost, nemirnost, nespečnost, živčnost, lahko celo tudi izgorelost. Ni čudno, da je za mnoge potreben odklop, preživet čas v naravi in tišini, različne oblike sproščanja in gibanja, ustvarjanje, slikanje, ples, igra… saj si s temi načini najlažje povrnemo ravnovesje. Najbolj vitalno kar potrebujemo je dober spanec. Takrat se živčni sistem umiri in obnovi. Zavest se umakne, čas je za regeneracijo. Spanje je torej človekova naravna rešitev pred izčrpanostjo zavesti.
In še ena zanimivost – Otroci spijo več ker še niso končali gradnje živčnega sistema. Njihov živčno – čutni sistem je manj izgrajen, več pa je v njih življenja v gibanju in čutenju. Zato spijo več, se hitro utrudijo pri miselnem naporu, saj jih miselna dejavnost hitreje izčrpa, ker še nimajo dovolj “odmrle” strukture za stabilno zavestno dejavnost. A energije za igro in gibanje imajo na pretek. Kaj pa starejši? Pri njih pogosto opazimo, da kljub telesni oslabelosti lahko ostajajo izjemno mentalno bistri, še povsem pri sebi. Takšen je bil naš deda. Glava je delala, a kaj ko ga telo ni več ubogalo. To se sklada s konceptom – ko življenjske sile upadajo, se lahko duševna zavest (če je bila prej razvijana) okrepi.
To razumemo lahko tudi tako:
Zavest, misel, refleksija – so vrhunske funkcije človeka.
A kot sveča porablja vosek, zavest porablja vitalnost telesa.
Zato potrebujemo ritem: napor – počitek, razmišljanje – gibanje, duševna aktivnost – regeneracija.