Fizično gledano smo 3-delna bitja. S sposobnostjo mišljenja, ki je povezano z živčno – čutnim sistemom, s sposobnostjo čutenja povezanim z ritmičnim sistemom, predvsem z dihanjem in krvnim obtokom ter s sposobnostjo hotenja, ko izražamo voljo, ki je povezana s sistemom gibanja in presnove.
Še en vidik te trodelnosti (veliko jih je, kar se vidi na skici) je v načinu, na katerega dojemamo svoj obstoj in bivanje. Med nebom in zemljo, med duhovnim in fizičnim. Nekje vmes, na sredini? Mogoče pa si mislimo povsem drugače. Smo fizična bitja in vse je rezultat vzroka in posledice, ki ju ne nujno razumemo. Lahko mislimo, da je človek samo duhovno bitje in je vse določeno v božanskem svetu, saj naredimo to, kar so bogovi določili. Slednje se mi danes ne zdi zelo verjetno, je pa bilo tako tisočletja nazaj. Danes smo veliko bolj “fizični”, samo telesni in materialni. V mišljenju, čutenju in hotenju. V družbi in kulturi, izrazito pa v znanosti.
Ampak, če smo sodeč po skici zgoraj povezani z duhovnim in spodaj z zemeljskim, mora obstajati tudi sredina. Točka, ko se tehtnica na eni in drugi strani povsem uravnoteži. Točka skozi katero gre nihalo vsakič, ko se vrne iz ene in druge strani. Sredina, ki ni ne povsem duhovna, niti fizična. Nevtralni del, osrednji del, kjer duhovno priteka v fizično in fizično v duhovno. Zato je tja vstavljen ritem. Sredina je zdravje. Izravnava med mirom (zgoraj) in gibanjem (spodaj), vdihom in izdihom, razgradnjo in izgradnjo. Obstaja nevtralnost, v sredini, kjer noben aspekt ne prevladuje in smo neodvisni od obeh. Prsni del človeka je ta sredina, ohranjanje ravnovesja. Sama oblika prsnega koša zaobljenih reber, kot ščit, ki varuje najbolj dragoceno. Srce 
. Zanimivo, kako se spredaj od spodaj navzgor rebra vedno bolj zapirajo, zadaj na hrbtni strani pa so čisto zaprta.
Na eni strani zemeljsko, materialno, ahrimansko, na drugi strani duhovno, luciferično. Povsod smo. A le v sredini bi lahko prebudili tisto povsem naše, individualno – človekovo svobodno voljo. Sredina je svoboda in ni podvržena zgolj vzroku in posledici, niti samo božanskemu. Tu utripa impulz svobode in to je človeško. Umetnost shajanja v sredini. Antropozofija to poimenuje Kristusov impulz, mi pa sami tudi vemo, da nekje globoko globoko v nas obstaja nekaj, kar trenutno še niti dobro ne razumemo. V tej sredini biva sposobnost čutenja, tu biva duša, ki nas postavlja v subjektiven odnos do sveta. Predvsem pa način, kako je vsak postavljen med lastno notranjostjo in svetom zunaj.
Pogosto bi v tem lahko uzrli iz katere točke v določeni situaciji prihajamo in iz katere bomo, skozi osebno napredovanje, sčasoma prišli. Od tam mislili, čutili in hoteli.