To, da se nam nekaj zdi lepo ali grdo, nam je bolj pri srcu poletje, kot zima, raje pijemo kavo, kot čaj, se nas res dober film ali umetniška slika notranje dotakne, spet druga pa pusti hladnega, praznega… kako nam gre nekdo na živce, našemu prijatelju pa je ta oseba čisto fajn… vse to je odvisno od naše duše. Rečemo da, ” takšen pač sem”, v bistvu pa je takšna naša duša, ki je nosilec občutkov, čustev, téženj, impulzov, želja, instinktov. To je astralno telo. Glavno nasprotje, ki v njem deluje, je nasprotje med simpatijo in antipatijo. Astralno telo je naše čuteče telo, duša, notranji svet, skozi katerega doživljamo zunanji svet in vse tisto, kar imamo radi in česar nimamo radi. Duša ni samo eno telo, v njej biva telo čutenja, telo intelekta in telo zavesti, tako to opisuje Antropozofija. Noro, malo a ne. 🙂
Ko se s človekom srečamo, se srečamo z njegovo dušo. S tistim, kar sam nosi v njej. Ljubezen ali sovraštvo. Prijaznost ali nezadovoljstvo, sproščenost ali živčnost, jezo ali dobroto, v človeku lahko začutimo privlačnost ali antipatijo. Na prvi vtis nam je nekdo lahko res prijeten, njegova energija tako lepa, močna, vibrirajoča. Ta človek nam je všeč. Pa tudi nasprotno. Nekaj čudnega čutimo včasih v bližini nekoga, ne vemo vedno, kaj nas moti, enostavno te osebe ne moremo začutiti, ali pa nas kar pretrese in to nam ni všeč. Zanimivo je, kako skoraj večinoma časa delujemo samo na takšen način, preko teh dveh nasprotij. Presojamo in identificiramo. Skoraj vsako stvar, dogodek, osebo, idejo, vreme, vržemo v svoj predal simpatij in antipatij. A je to realnost? Ne najbolje, ne. Živimo zelo močno v svojem čutečem, duševnem telesu. Vse, kar v vsakem trenutku doživljamo, čutimo in izkušamo, to doživlja, čuti in izkuša duša. Teh pojavov in stanj ne bomo našli v telesnem, v mišicah in kosteh, to pripada duši. Duša pa telo vseeno potrebuje, telo ji izoblikuje telesne čute, s katerimi doživlja svet.
Preko duševnega si zdaj izoblikujemo svoj svet, svojo realnost. Duša je okno v svet naših vrednot in prepričanj, predsodkov. Vemo, kako hitro v mislih verjamemo na primer svojim čustvom. Verjamemo in prepričamo se, da imamo raje poletje, kot zimo, kot bi bilo z zimo kaj narobe. Raje imamo poletje, samo zato, ker nam je takrat po večini bolj prijetno, se več dogaja, bolj nam je všeč, da je več sonca, da gremo lahko na morje itd. Ampak, samo na takšen način ne moremo delovati. Biti odvisen od svojih simpatij in antipatij. Verjetno tudi zato trpimo. Mnogo tega, kar je v našem astralnem telesu smo prinesli s seboj od prej, nekaj novega bomo vanj vtisnili sedaj in morda še kdaj in kdaj. Še dobro, da ne živimo samo v duševnem telesu in da je nad njim še nekaj več. Nosilec čiste misli, resnice, najvišje zavesti, neodvisen od “všeč mi je in ni mi všeč”, ta nosilec je duh, – jaz. Presoja bolj realno, tako kot stvari v samem bistvu so. Duhovno. Duševno. Oboje je človeško, le prepoznati moramo to v sebi in se opolnomočiti na vseh (štirih, tudi telesnem in eteričnem) telesih.