Najbolj izrazite ritmične dejavnosti v telesu se kažejo v dihanju, srčnem utripu, v prebavi, nihanje tlaka in drugo, a najpomembnejši ritmični dejavnosti sta brez dvoma dihanje in kroženje krvi, njuna najpomembnejša organa pa pljuča in srce, ki imata svoj sedež v srednjem delu človeka, v prsih. Tu se dejavnosti mišljenja in hotenja izravnajo in tu lahko rečemo, da vir duševnega življenja predstavlja čutenje.⠀
Čutenje se opira na RITMIČNE procese v človeku, kot je napetost in sproščenost, sram in strah. Če smo zgoraj v svojem mišljenju budni in spodaj v volji spimo, je zavedanje našega čutenja podobno stanju sanj.
SRCE je organ te izravnave.
Organa srca in pljuč, kroženje krvi in dihanje, uravnava procese otrdevanja in mineralizacije zgoraj ter nastajanja življenja spodaj. Tu vmes v sredini je naše zdravje. Naš ritem, naše čutenje, prostor kjer je naš notranji svet obarvan in živi skozi občutja, čustva, odzive, želje, napetosti, sprostitve, lagodja, simpatije in antipatije, sodbe.
To niso abstrakcije, ampak dejanska živa valovanja, gibanja, tok, ki se širi, dviga in spušča, napenja in manjša, kroži, sprošča.. Saj lahko tudi kar dobro opišemo občutek tesnobe, kot pritisk, stiskanje, napetost v prsih, zaprtost. In včasih mir kot širino, prožnost, lahkotnost, razprostranost, svobodo. Kaj ni znotraj nas nekakšen zven, zvenenje, glasba?
Mogoče kmalu odkrijemo, da čustvo ni nekaj kar nastane v telesu, ampak nekaj kar skozi telo zveni in niti slučajno ni zgolj produkt možganov, živčevja ali kakšna druga telesna kemična reakcija. S sposobnostjo, da čutimo se srečujemo s samim seboj in z drugimi ter svetom. Srednji, prsni del človeka pa je v največji meri ritmičen. Odprt in zaprt. Vdihuje in izdihuje. Sprejema ter oddaja.
Večkrat bi se lahko vprašali, kaj se dogaja z našim ritmom?
Kako dihamo in utripamo. Nam kdo jemlje dih?
Kako občutimo svet in druge, sebe.
Zakaj pogosto ne moremo polno zadihati in kaj to pomeni?