Tako glava v vas spravi v stanje počitka tisto, kar udje v svetu opravljajo z gibanjem. Med njimi stoji prsni sistem. Je posrednik med gibanjem zunanjega sveta in tistim, kar glava spravlja v mirovanje.
Človek je trojno bitje:
človek z glavo / zgornji (mir)
človek s trupom, prsni del in del organov / srednji (ritem, ravnovesje)
človek z okončinami / spodnji (gibanje)
Vsak od treh delov je drugače povezan s svetom duše in duha. V zgornjem delu je tisto, kar teži k razumu, mišljenju, povezano je z oblikovanjem idej in spoznanji. Spodnji vpliva na voljo, hotenje, na tisto, kar udejanjimo in uresničimo, zato so mišice in kri, roke in noge organsko orodje volje. V srednjem delu pa biva svet čutenja, to se lepo vidi v obliki in postavitvi kosti, kako sprednja stran prsnega koša, ki je vidna, prehaja v element duše. Spredaj se od spodaj navzgor vedno bolj zapira, zadaj pa rebra prsni koš popolnoma zaprejo.
Človek z glavo, gledano fizično ima živčno-čutni sistem, kjer delujejo sile razgradnje, v človeku spodaj, kjer so okončine je delovanje sil izgradnje, presnove, rasti in reprodukcije, v srednjem prsnem delu pa sistem dihanja in kroženja krvi, ki med prehajanjem sil zgornjega in spodnjega dela, taiste sile neprestano postavlja v sredino oziroma ravnovesje. Pravimo, da je v srednjem delu človeka zdravje, ki k temu stanju venomer teži.
Skozi svoje delovanje imamo moč vplivati na vse dejavnosti duše, torej mišljenje, čutenje in hotenje. Vpliv je lahko zaveden ali nezaveden. Ko bomo nezavedno nekaj ponavljali, včasih uporabimo izraz, da deluje naša podzavest, se bo okrepilo naše občutenje. Pri polno zavednem ponavljanju pa se kultivira vzgib volje in s tem vedno bolj do izraza prihaja človeški Jaz. Poveča se sila odločanja, ki sicer ostaja v podzavesti. Spodbujena je, ko stvari ponavljamo zavestno, v pozornosti. Kako to opazimo pri sebi?
Kadar hočem nekaj narediti, to hotenje navadno sproži nek zunanji vtis in prvo priteče v misli. V svojih mislih imam neko predstavo tega. Ko in če to zares naredim, udejanjim in uresničim, izražam svojo voljo. Delujem v svetu, ga spreminjam, s tem ko vanj posegam. Kot posameznik izražam sebe, za seboj puščam odtise, ko v svetu ustvarjam in nekaj ponujam. Praktično vse tisto, kar v samem bistvu sem, na svoj edinstven način dajem svetu. Jaz – individum sem postavljen v svet, hkrati pa od sveta dobim nekaj nazaj. Sprejemam, doživljam življenje, s tem ko preko vtisov zaznavam in izkušam svet okoli sebe. Z okončinami smo dejansko nagnjeni k svetu, v svetu v katerem se gibljemo nenehno spreminjamo svoj položaj. Medtem, ko smo z glavo obrnjeni k sebi, k svojem jazu.
Našo sposobnost čutenja pa navadno povezujemo s tem, kar si želimo. Govorimo o svojih čustvih in občutjih. O zadovoljitvi naših želja. Pa tudi, kako sem postavljen med dvema skrajnostma, svetom zunaj in svojo notranjostjo, kakšna je medsebojna izmenjava. Kako svet deluje na nas in obratno. To da čutimo, nas vedno postavlja v subjektiven odnos, ki ga imamo do sveta. V sprejemanju sveta vase, tisto kar smo sprejeli v svoji duši na edinstven način preobrazimo. Še prej pa vse zaznave, vtise in prejete informacije spremenimo v koncepte, ki kasneje postanejo naše sodbe oziroma presoje. V sebi razvijamo svet občutkov. To je zelo močna in živa dejavnost, neprekinjeno izmenično učinkovanje med simpatijo in antipatijo. Mogoče nam je to lažje razumeti, če govorimo o tem kar nam je všeč ali imamo radi ter med tistim, kar nam ni všeč oziroma nimamo radi. Ta vpliv je v nas nenehno. Simpatija in antipatija spreminjata naše duševno življenje. Ritem antipatije posega v življenje predstav, ritem simpatije pa spreminja življenje duše v to, kar poznamo kot našo voljo za dejanja. Eno so predstave oziroma slike, odsevi vsega, kar je duša doživela in opravljala pred rojstvom, ko je bivala v duhovnem svetu. V drugi, v impulzu volje pa si lahko predstavljamo tisto, kar bo ostalo po smrti – kal tega, kar še pride.
Poglejmo si še sposobnost mišljenja, z njo se človek poveže z duhovnostjo. Z dejavnostjo mišljenja v življenju nekaj spoznamo. Mišljenje se posveča duhovnemu in razvija objektiven odnos do realnosti. Ne samo s tem, da svet okoli sebe čuti in zaznava, ampak o njem tudi razmišlja. Uporabi razum do realnosti o stvareh, pojmih preko katerih pride do bistva – in v bistvu je duh.
Duševnih sposobnosti mišljenja, čutenja in hotenja ni mogoče postaviti drugo ob drugo, nanje gledati kot na nekaj kar stoji posebej zase, ločeno od druge. V duši je življenje in vse dejavnosti prehajajo ena v drugo, ne moremo niti reči da deluje samo ena – ne bi mogli hoteti nečesa, česar ne prežamemo s predstavo. Ko nekaj hočemo, vedno razvijemo simpatijo do tega hotenega. V akt volje je vedno vstavljeno nekakšno predstavljanje. Enako je v vsako mišljenje vtaknjena volja. Pretaka se skozi misli, jih oblikuje, povezuje, vodi do presoje in odločitve. Lahko rečemo, da ko ena dejavnost deluje na površju, istočasno deluje druga dejavnost v podvodnem toku.
Med mišljenjem “zgoraj” in hotenjem “spodaj” pa stoji v sredini človeško občutenje. Ne zadržuje se samo v sredini, ampak tudi prehaja in prežema mišljenje in hotenje, prav v občutenju se močno zlivata drug v drugega elementa volje in mišljenja. Lepa misel, ki se mi ob tem porodi je misel, da je srce tisto, ki lahko ogreje včasih trd, hladen in intelektualen um. Pa tudi razum je včasih potrebno spustiti še malo nižje, v predel srca in naša čustva, ki nas lahko močno prevzamejo, če jih težje nadzorujemo. Hladen in miren um jih lahko veliko nauči.
V duši se vse dejavnosti, mišljenja, čutenja in hotenja prelivajo in izražajo v telesu. Jaz deluje na telo, duša vpliva na telo in obratno. Tudi Jaz in duša sta v posebnem odnosu, en drugega usmerjata, potrebujeta za svoj razvoj in rast in se tudi drug od drugega učita.
Mnoge stvari se vtisnejo v dušo, ne da bi prodrle v zavest. Vtisom, ki smo jih dnevno izpostavljeni v okolju je neskončno, na nas delujejo zelo hitro, mnogih se niti ne zavedamo.
To pomeni, da se ne zavedamo kako na nas vplivajo čutni vtisi, ne vemo kaj je tisto kar obvladuje in sproža naše domisleke in spomine. Ne zavedamo se vtisov, ki sprožijo v nas misel, občutek, prepričanje, lahko le slutimo da nekaj vemo, kar vodi do številnih iluzij in fantazij.
Kako bi zavestno spravili v dušo vse te stvari? Na primer zavestno ne moremo spraviti nobene presoje v našo dušo, če pri tem ni soudeleženo občutenje. Sposobnost presojanja, da o nečem odločamo bi morala biti objektivna in ne sme biti subjektivna od naših občutkov. Da pa v subjektivni človeški duši pride do prepričanja o pravilnosti presoje, se mora razviti občutenje.
Mišljenje, spoznanje moramo “spustiti dol” v srce, ga prepojiti z občutenjem, ga nekako ogreti, da ni tako hladno in trdno, obratno pa tudi srce obvestiti, da ne delujemo samo iz svojih čustev, ampak svoja čustva poskušamo razumeti, z razumom in objektivnim pogledom. Vzajemno naj bi vse dejavnosti delovale med sabo. Ne moremo vsega doumeti samo z golim razumom, niti to ni koristno. Spoznavno, se mora vrasti v dušo – notranje moramo to prežeti z občutenjem.
Gospodarji moramo biti nad tem, kar deluje na nas iz zunanjega sveta. Ne sprejemamo vtisov, ki jih “nočemo”, to lahko dosežemo samo z močnim notranjim življenjem. Z voljo moramo doseči, da na nas delujejo samo stvari, do katerih smo pozorni in da se resnično odvrnemo od vtisov, h katerim se ne obračamo s svojo voljo. To kar vidimo, moramo hoteti videti, do česar pa nismo posebej pozorni, tega dejansko kakor da ni.
Si nadenemo nekakšen duševni oklep proti vsem nezavednim vtisom, posebej naj bi tisti, ki se podaja na pot višjega spoznanja, učenec, še posebej skrbel za svoje miselno življenje.
Povzeto po izbranih predavanjih Rudolfa Steinerja, Spoznavanje človeka kot osnova pedagoške prakse.