Močno čustvo
ni isto kot čutenje.
Tudi sposobnost empatije
se zamenjuje s čustveno preplavljenostjo:
“Vse čutim, vse me zadeva.” “Čustva drugih vsrkavam vase.” “Pogosto sem utrujen, razdražen, izčrpan.”
Če se nam to dogaja ne prihajamo iz čutenja SRCA SREDINE, ampak smo zunaj svoje sredine… v čustvenem nemiru, ki ga zelo težko uspemo nadzorovati. Prava empatija je bolj tiha in zavestna. Čuteče doživljanje iz sredine. Ko smo prisotni v sebi in v drugem. Ampak bolečine drugega ne prevzamemo nase, to ne rabi biti naše breme. Lahko pa bolečino drugega začutimo in razumemo, kot bi jo gledali iz središča srca. Čutenje me ne razbije, me ne rani – bolj me poveže.
Ko smo res čuteči, ne pomeni da čustvujemo močno in smo povsem prevzeti, tako da vanj pademo. Čustvo lahko močno občutimo in hkrati ostanemo navzoči, v svoji sredini. V sebi. In po tem povsem normalno lahko delujemo, v svoji sredini se srečata misel in volja brez odvečne nasičenosti.
A RES TAKO ŽIVIMO?
Ker ne morem mimo misli in zdi se mi, da mislim prav, ko rečem: da kar prehitro hitimo mimo te sredine.
Mislim, da včasih sredino kar preskočimo kot da tam nič ni in gremo mimo tistega dela nas, kjer bi se moralo nekaj ustaviti, uglasiti.
Misel ⇾ dejanje ⇾ naslednja naloga.
Zgoraj in spodaj… nekaj pa manjka.