Čustvo je odgovor duše in ne kemični proces telesa, kot radi verjamemo. Ker če bi bilo temu tako, potem izgubimo notranji smisel in osebno odgovornost za notranje stanje.⠀
Antropozofski pogled
Tročlenost: zgornji, spodnji in srednji del. Mišljenje (zavest) in hotenje oziroma volja (gibanje) ter njuna izravnava čutenje (ritem).
Čutenje povezuje misli z dejanji.
Čutenje ni le čustvo, ampak doživljanje sveta, tisto kar “notranje občutimo“.
Čutenje je ritmično in ni tako jasno kot mišljenje, niti tako nezavedno kot volja. Ima polzavestni značaj, kot v stanju sanj.⠀
Pogled sodobne psihologije
Čutenje obravnava kot del čustev, kot so veselje, jeza, žalost, strah ali razpoloženja in pogosto fiziološke odzive, ki jih spremljajo (srčni utrip, hormoni, dihanje).
Ne razlikuje jasno med čustvom in voljo, zato pogosto zamenjuje občutek z voljo ali pa čutenje reducira na nevrološke procese. Torej zgolj fizično, materialno. Iz želje po biti znanstvena obravnava duševne pojave kot produkte možganov. Vsaj dokler lahko preko opazovanja z merjenjem nekaj fizično dokaže.
Psihologija ne razume da je čutenje povezovalni člen med duhovnim (mišljenje) in telesnim (hotenje). Zdi se, da gre najdlje le do razlage kot reaktivne funkcije telesa in možganov.
Čutenje je življenje duše same. Ni le nekaj med mislimi in dejanji. Tudi čustvo ni neposreden fizični pojav, temveč duševni dogodek, ki se lahko zrcali v telesu, a ne izvira iz njega.
Kadar čutimo tesnobo, bi morali govoriti o duševni tesnobi, o doživetju duše, ki je sprožila hitrejše bitje srca, potenje ali napetost, nemir. Telo odraža, zrcali tisto, kar MI SMO ALI PA NISMO OD ZNOTRAJ. In ne obratno. Duša ne živi iz telesa, ampak telo postane njen izraz. Prvi je vedno notranji dogodek duše, na telesu pa lahko vidimo, da se znotraj nas nekaj dogaja. Tako ni vedno vsega kriv samo stres, slaba hrana in premalo gibanja za našo utrujenost. Da izčrpava delo in da so krivi vsi drugi. Seveda ima vse to na nas vpliv, ampak to niso vzroki. To so le sprožilci. Vzroki so skriti v notranjosti in v tem, kako živimo, mislimo, čutimo in izražamo voljo.⠀
Ker se vsi in vsepovsod sprašujemo:
zakaj tako hitimo, norimo, si ne vzamemo časa zase, za kakovosten gib in dih, umiritev… zakaj vedno pozabimo nase in vedno druge postavljamo na prvo mesto (hvala bogu sicer, da odlagamo lasten egoizem)… Pri teh vprašanjih bi naleteli na nekaj globljega (kamor pa navadno nočemo pogledati) in mogoče odkrili, da sploh ne poznamo sebe in svoje notranje dinamike in da verjamemo, da je vse telesno, in zanemarjamo moč duše in duha.
Telo ima svoje zakone.
Duša ima svoje zakone.
Duh ima tudi svoje zakone.