Zakaj nam vrednosti življenja, o čemer sem pisala v prejšnjem zapisu, ne bo dvignila boljša služba in s tem bolj ugoden družbeni razred in status, nakup nove hiše, niti višja izobrazba in “popolno” zdravje, več poznanstev in zabave?
Materialne dobrine še nikoli niso nasitile človeške lakote, po kateri notranje hrepeni. Vedno gre za kratke in minljive trenutke sreče in zadovoljstva ali vzhičenega zanimanja, navadno brez višjih ciljev, ki hitro izzvenijo. Nenaden adrenalinski dvig in še močnejši padec nazaj na realna tla.
Lepota predstavlja nekaj neoprijemljivega in neizmerljivega, in kot je zapisal Oscar Wilde, “človek je lačen lepote. Obstaja praznina”.
Lakota človeka je zapolnjena in zadovoljena, ko izkuša lepoto. Ko je ustvarjalen, takrat se doživlja v povsem drugačnih občutkih, kot v povprečnem vsakdanu, zapolnjen je takrat kadar dobro opravi svoje delo in svoje dolžnosti, med drugimi. Ampak, če se vrnem nazaj k skoraj naravni nujnosti človeka po življenju v lepoti, je lahko očitno zakaj bi se drugače odpravljal tudi tisoče kilometrov daleč, da bi bil lahko v bližini in prisotnosti lepote. Zakaj nam je tako neopisljivo dobro, ko stojimo pred več stoletno renesančno katedralo v evropskem mestu ali samo sedimo v kavarni nasproti gotske cerkve iz 15. stoletja v domačem kraju? Izkušnja, ki jo ob tem doživimo je neprimerljiva s tisto, kot če bi kavo spili sredi nakupovalnega središča na primer.
Želimo si biti v lepih krajih, kjer lahko občudujemo čudovite zgradbe, katedrale in mostove, visoke oboke in kupole različnih geometrijskih oblik, lesena vrata z izrezljanimi detajli, materiale, kot sta marmor in kamen, igro svetlobe, ki prehaja skozi barvita steklena okna. Celotno vzdušje in življenje, ki sije navzven.
Človek instinktivno zasleduje lepoto. Pri tem ne gre za kaprico, nagonsko željo in goli užitek, samo da gledamo v nekaj, kar je lepo in moderno, ne gre za posedovanje, da moramo nujno imeti umetniški predmet, želimo pa biti v njegovi bližini. Nekaj drugega je to, ne gre za potešitev osebne želje, temveč tisto, kar skozi izkušnja nadčutnega in božanskega, deluje na nas.
Človek si želi biti v prisotnosti lepote, gledati lepoto in jo doživljati.
Priložnost za to se nam ponuja vsak dan. Sprehod po gozdu ali ob jezeru, spremljanje vzhajanja in zahajanja sonca, bleščanja sončnih žarkov v morju, gledanje v zvezdnato nebo, pretegovanje mačke, jutranje petje ptic in tako dalje. Izkušnja, ki nas lahko navdaja z enakim ali še večjim občudovanjem lepega. V naravnem svetu je povsod in v vsem manifestacija lepote. V opazovanju zunanjega sveta je moč spoznati, da je vse zgrajeno iz modrosti in ravno zato je lepo.
Japonska kultura in umetnost je znana po tem, da naravni pojav opiše s posebno besedo in tako beseda Komorebi, dobesedno pomeni “sončna svetloba, ki prodira skozi drevesa” in opisuje lepoto in čudovitost svetlobnih žarkov, ki se prebijajo skozi liste nad glavo in mečejo plesoče sence na gozdna tla.
Izjemna modrost in lepota je v semenu, v katerem obstaja ideja rastline in iz katerega kasneje zraste čudovit cvet ali medeni sadež. To kar je v semenu in kar iz semena nastane je nekaj, kar poseduje lepoto.
Zato ne more obstajati samo želja po lepoti, ampak je lepota najgloblje vtisnjena in utelešena v nas, nekaj brez česar življenje ne bi bilo mogoče.
Lepoto, podobno kot resnico ali ljubezen lahko edino spoznamo, odkrijemo, saj že obstaja in je ne moremo izdelati, ustvariti, lahko pa upodobimo nekaj umetniškega na primer, v čemer bo lepota od znotraj sijala navzven in v umetniškem jeziku opazovalcu razkrila delček resnice. Pravi umetnik ima z lepoto prav poseben odnos.
Sinonim za lepoto ni nekaj, kar je le zunanje lepo, privlačno in dekorativno. estetika sicer velja za obliko lepote, tako kot v lepoti srečamo popolne simetrične oblike, ampak pri ustvarjanju na primer v slikanju ali ko izdelamo predmet, to iskanje popolnosti ne rabi biti cilj. Pomembnejši je naš lastni ustvarjalni odtis, ki ga v umetnini pustimo, četudi je še nepopoln in ima celo kakšno napako.
V tradicionalni japonski estetiki je Wabi-sabi pogled na svet, osredotočen na sprejemanje minljivosti in nepopolnosti. Estetika je včasih opisana kot vrednotenje lepote, ki je v naravi “nepopolna, minljiva in nedokončna”.
V lepoti zunanji izgled in fizična privlačnost nista primarni cilj, dobro vemo, da če je nekaj zunanje lepo, ni nujno, da je lepota prisotna v notranjosti. Pri lepoti gre za nekaj globljega, celovitega in izčrpnega.
Lepoto zaznavamo v smislu popolnosti (ne fizično, višje, vzvišeno popolno), ne samo na površju, tudi v samem bistvu stvari. Če je v bistvu modrost, potem je modrost enako resnična in je modrost lepota. Pomislimo samo, kako popolno je zgrajeno človeško telo, popolnost in lepota obstaja v vsem živem svetu.
V lepoti se izraža kozmični, višji red, kjer ni napak.
“Lepota je resnica, resnica lepota” je zapisal angleški pesnik John Keats in zdi se da je imel prav.
Lepota in resnica sta medsebojno povezani in odvisni: vse, kar je resnično lepo, izraža globljo resnico in vse, kar je resnično res (resnično) je po naravi lepo. Ta misel ni omejena samo na umetnost, ustreza vsem področjem življenja. Mogoče nas ta misel povabi v pogled usmerjen pod površje stvari, v iskanje globljih resnic in pomenov ter smisla svojega življenja.
Še neka druga lastnost se izraža v lepoti in resnici, če bolje pomislim, je resnica vedno brez vsakršnega dvoma dobra in smiselna. Resnica je pomembna, tako kot je pomembna lepota, kot da ena biva v drugi. Njun izvor ni iz tega sveta, tukaj ju lahko izkušamo in spoznavamo; si preko samo spoznanja priznamo, da duhovni svet obstaja in da mu pripadamo. Zato skoraj ne vidim vrednejšega vodila za bolj izpopolnjeno življenje v ljubezni, miru in harmoniji, kot v priznavanju in spodbujanju lepote v naši družbi.
Globoko v sebi nam je to zelo pomembno in ni nam vseeno, s čim smo v življenju obkroženi. V bližini lepote se počutimo zelo drugače, kot kadar lepote primanjkuje. Odsotnost lepote ustvarja praznino, luknjo, kaže se tudi v družbenem in kulturnem življenju, če res dobro opazujemo svet okoli nas. O vplivu pomanjkanja lepote v družbi bi pisala v zadnjem, tretjem delu zapisov o lepoti.
Kaj se zgodi, ko izkušamo lepoto?
Izkušnja lepote je človeško univerzalna, vsaka kultura jo izraža na svoj način in ima na nas včasih neopisljiv učinek, nenavaden in poseben, celo izjemen.
- Tisto, kar je prisotno v lepoti, pritegne naš pogled in pozornost.
- Upočasnimo se, da se nasitimo določenega fenomena.
- Doživljanje lepote je zadovoljstvo, ki širi toplino.
- Navdajajo nas globoka občutja vznemirljivosti, veselja in občudovanja.
- Pomirjenosti in radosti.
- V duši občutimo navdušenje, vzhičenost, pojav v naravi ali predmet nas lahko popolnoma prevzame.
- Ne želimo, da ta izkušnja mine.
- Z drugačnimi očmi gledamo na svet okoli nas. Visoko zaznavamo oblike in pomen stvari.
- Dvignemo se nad normalne vsakdanje čutne zaznave.
- Spoznamo, da v lepoti sije delček stvarnosti.
- Z lepoto pobegnemo za kratek čas stran.
- Doživljanje lepote nas oživlja in prebuja življenjsko eterično v nas.
- Kot bi priteklo še več živosti.
- Včasih se obudi otroška vznesenost, pristno iskreno oboževanje, čudenje.
- Zaradi tega nismo “bolj pomembni”, ampak se v ponižnosti zavedamo, da obstaja nekaj pomembnega in večjega od nas.
- Nekako se zdi, kot bi se nam razprla vrata resnice.
- Okrepljen občutek povezanosti s kozmičnim.
- Esenco lepote izkušamo in je ne moremo dojeti racionalno; gre za duševno izkušnjo, ki nas hkrati popelje tudi onkraj tega.
vir za navdih:
Dana Gioia :: Why beauty matters talk on art, beauty and spirituality
Rudolf Steiner :: The Arts and their mission