Od nekdaj se je človek navdihoval * nad naravnimi pojavi in njihovo lepoto. Občudoval je lepoto ženske in njeno telo, iskal odgovore s pogledom v večerno zvezdnato nebo. Življenje ga je v polnosti doživetja sreče, veselja in žalosti ter trpljenja sprva navdihovalo in nato vodilo do največjih stvaritev, ki jih je v umetniškem delu upodabljal. To je bilo nekaj, kar je nagovorilo njegovo dušo k izrazu, jo notranje premaknilo z glasom višjih svetov.
* na-vdih je pritegnil vase in ga spet iztisnil ven; zajame, zadrži in vase vtisne ter nato sprosti, odtisne navzven. Dih in z dihom sebe, v dihu se vrtinči duh; spirare, spiritus. Z navdihom se zavedamo kozmičnega, ki razširja svoje dejavnosti v nas – in skozi nas.
Umetnost je bila za človeka vselej nekaj, kar se pojavi le v odnosu do duhovnega. V vsaki podrobnosti svoje oblike in v celoti je človek izraz duhovnega, to vedenje je bilo v njem tako naravno, da je svoj ustvarjalni gon izražal skozi umetnost na različne načine. S potrebo po umetniškem oblikovanju je ustvarjal z arhitekturo, kiparstvom, slikarstvom in poezijo. Še danes veljajo za najvišje oblike umetnosti, ki jih je človek uspel prikazati v resničnem smislu, tistega kar v povezovanju živi v zemeljskem in duhovnem svetu. Popotovanje v življenju duše in njeni želji po neprestanem rojstvu tu na zemlji je na različne načine, vedno pa v najvišjem smislu lepote, prenašal v posebno vrsto znanja, to je umetnost.
Človek umetnik ni razlagalec umetnosti, temveč je tisti, ki umetnost užije, je uživalec umetnosti. Ustvarjalec, skozenj katerega se izvije umetniški izvir.
Spet pridemo do spoznanja, da tudi v umetniškem delu stvari niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled. Bistvo je zopet notranje skrito. Znanje, ki izraža resničnost sveta. To znanje je umetnik v preteklosti posedoval, bilo mu je dano in vedel je tudi, da tisto, kar mu govori iz nadčutnega sveta, lahko skozi umetniško delo pripelje sem na zemljo. Goethe je spoznal, da popolna umetniška dela vsebujejo tisto, kar ljudje spoštujejo kot božansko, večno. Zato na umetnost ne moremo gledati z očmi logike in razuma, kar ob nekem umetniškem delu doživljamo oboje presega. Tudi Goethe do svojega pojmovanja sveta ne pride po poti logičnega sklepanja, temveč kot rezultat premišljevanja o bistvu umetnosti.
Tako lahko v kiparstvu duhovno opazujemo človeka, ki je postavljen v sedanjost in kako z neposredno udeležbo svoje zemeljske oblike v duhovnem nenehno premaguje zemeljsko-naturalistični element. Stari Grk je bil tako močno navdušen nad svojim telesom, zanj je bilo to telo čudovito, izjemno lepo in živo, eterično! Božansko v vsej svoji polnosti in svoje navdušenje je želel v večnosti ujeti v kipu. V arhitekturi vidimo nekaj, kar je povezano s prizadevanjem duše ob odhodu iz telesa, v umetnosti kostumografije pa nekaj, kar je povezano z njegovim vstopom v telo, čas preden je duša prišla v fizični svet. V slikarstvu je umetnik živel v barvah, v preteklosti je bil element barvne perspektive izjemno izrazit. Živo tkanje v barvah je postalo pravo umetniško doživetje astralnega elementa v svetu. Resničnost tega lahko opazimo še pri nekaterih mojstrih zgodnje renesanse. To znanje in razumevanje barv v slikarstvu v današnji umetnosti ni več prisotno.
Slikarstvo je umetnost, ki jo človek doživlja znotraj sebe, pravi Rudolf Steiner in je dogodek za dušo. To kar doživljamo v slikarstvu je svobodno gibanje duše v kozmosu. Pri glasbi in poeziji ali prozi ter dramatiki gre ponovno za druge zakonitosti, ki jih moramo upoštevati. Tu naj bi človek, še posebej v poeziji, opisoval, tisto kar govori v višjih svetovih. Tisto, kar živi v duhovnem je zapisal z besedami in beseda je bila glas, odmev tega sveta.
A če je umetnost nekaj duhovnega, izraz človekovega iskanja odnosa z duhovnim, potem je lahko tudi zdravilo za dušo. V umetnosti bomo našli smisel in navdih, ideal, ki ga imenujemo lepota se kaže skozi umetnost. V lepoti je nekaj moralnega, večnega, je tudi ljubezen? Zato ali ne bi lahko bilo iskanje lepote v vsakdanjem življenju spodbuda, da bi stremeli vedno višje in postajali vedno boljši? Kakšen je človek, ki išče lepoto in v lepoti navdih?
Lepota je povsod okoli in v življenju jo potrebujemo. Tako močno, kot resnico brez katere človek ne more živeti. Brez tega, da bi na poti življenja v določeni meri spoznal resničnost sebe in sveta. Svoj obstoj in občutek bivanja bi si mogli, če bi želeli, da je smiselno, prežeti z lepoto in spoznati, posvetiti zavedanje duha v fizičnem telesu in neločljivi povezanosti človeškega bitja z duhovnim svetom. Občutek za lepoto in resnico je večni ideal, katerega je človek instinktivno prepoznal kot nekaj, kar ima vzvišeno naravo in vzvišen cilj vseh človekovih prizadevanj.
∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽ ♪ ∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽
Lepota to vez v njem krepi.
Lepota je zdravilo za dušo.
Lepota je vodilo za boljše življenje.
∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽ ♪ ∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽
V umetnosti je lepota odvisna od odnosa do duhovnega, naloga umetnosti pa je zajeti sijaj, sij, manifestacijo tistega, kar kot duh tke in živi po svetu (Steiner).
V svojem življenju in v vsakdanjih stvareh lepoto lahko vidimo povsod, saj tam je. Vzhajanje in zahajanje sonca, gibanje vetra v krošnjah dreves, cvetoče polje in pogledi z visokih gora, jutranje meglice in barve neba po poletni nevihti. Znamo v tem videti lepoto in ali lahko to kar je lepo notranje doživimo, močno občutimo? Kako se ob nečem lepem počutimo? Kadar nas nekaj resnično lepega navduši, notranje predrami, nas ob tem spremljajo misli, da mora iti za nekaj večjega, kar ni iz tega sveta. Vidimo tudi, da za videnim, ki je lepo, obstaja še nekaj drugega, da za lepoto stoji nek višji naravni red, ki ga lahko spoznamo.
Komurkoli je bilo vzbujeno zanimanje in bi želel vedeti in izkusiti več, ga septembrski Respira oddih zagotovo ne bo razočaral :: vse pomembne informacije na voljo ::
Duhovna znanost zemeljsko v vsem povezuje z duhovnim in obratno. Pristen občutek za lepoto tako ustvarja povezavo, ki nas tukaj, v zemeljskem življenju, ponovno poveže s pred zemeljskim bivanjem. Občutek za lepoto je vgrajen v naši notranjosti in nam daje podobo pred zemeljskega v povezavi z duhovnim svetom, ki ga želimo obnoviti in ohraniti. Če želimo, da je v lepoti smisel ne smemo zanikati prepletenosti fizičnega in duhovnega sveta (Steiner).
Občutek za resničnost eteričnega telesa se okrepi z izkušnjo Lepote. Občutek za lepoto je vtisnjen v našo notranjost, v eterično telo, ki se ob resničnem doživljanju lepote prebuja, pospeši v svojem delovanju. Postajamo bolj živi in prebujeni! Iz eteričnega telesa, ki pripada kozmičnemu svetu, v fizično telo pritekajo življenjske sile in tisto, kar naše telo oblikuje in dela živo, je eterično telo. Elementarna sila, ki spravlja v tek vsa gibanja, ki v telesu tečejo. Gib dihanja, sila, ki sproži v tek gibanje pljuč, kroženja krvi in utrip srca, skrbi za vse življenjske funkcije v telesu in naše telo, notranje izoblikuje eterično telo. To nam daje obliko, ki jo vidimo navzven.
Steiner opozori, da moramo lepoto doživeti, notranje občutiti in vanjo ne samo zreti, šele takrat bomo lahko zares spoznavali duhovno plat življenja. Pravi občutek za lepoto se razvije, ko začnemo pozorneje opazovati predmete in bitja v svetu – spoznati tisto, kar gledamo. Šele ko se resnično naučimo sodelovati v življenju narave, pridobimo čut za lepoto.
Pomena lepote zato nikoli ne bi smeli podcenjevati. V vsakdanjem življenju, v vsem kar počnemo. Iz tega pride misel, ki resnično drži: ne kaj, ampak kako nekaj narediš in to potem lahko nekaj naredi tebi!
V kulturnem in družbenem življenju, vzgoji, doma in v družbi ljudi. Vse kar naredimo je izraz lepote, lepega ali grdega. Govor je lahko umetnost, ki razodeva lepoto v načinu, na katerega govorimo in kakšne besede uporabljamo, v kakšnem tonu in barvi glasu. Lepoto izražamo z načinom, na katerega se gibljemo in premikamo telo, kako hodimo, kakšna oblačila dajemo nase, kakšne barve izbiramo, kaj poslušamo, beremo in gledamo. S kakšnimi predmeti smo obkroženi, kakšen je naš dom in tako dalje. Vse je na nek način izraz lepote. Izraz naše osebnosti. In vedno tudi globlje, izraz duše. Lepe stvari, ki nas obkrožajo tako ne potešijo samo naših oči, ampak nas notranje predramijo in navdušijo. Mislim, da nas iskanje lepote vzgaja v iskanju nečesa, kar pripada višjemu redu. Večnosti.
Vas je v trenutkih žalosti in obupanosti lepota kdaj pomirila in vrnila v veselje?
Ste ob branju izjemne poezije, kdaj pomislili, da se ne pogovarjate direktno s pesnikom, ampak z višjim, nadčutnim svetom in da v zapisanih besedah sijejo najgloblje skrivnosti sveta, kjer domujejo ozvezdja in planeti?
Kako to, da še vedno občudujemo lepoto in preciznost starogrških kipov, kako da nas renesančne katedrale in slike največjih mojstrov, ki so kdaj živeli, še vedno pretresajo, v velikanskem začudenju sprožajo v nas neopisljive občutke? Toliko malo vemo o svetu, ki nas obdaja. O tem, zakaj se čebele obnašajo tako kot se in zakaj so drevesa zelena, kaj premika reke, da tečejo in se nikoli ne ustavijo. In tako dalje. Kaj se skriva za vsem tem in zakaj je tisto, tako pomembno za nas? Ima to kakršnokoli povezavo z nami in mi s tem?
Nedvomno, da ima in veliko več kot mislimo in si upamo priznati. Z razumevanjem lepote je možno spoznati resničnost. Ljudje smo po naravi ustvarjalna bitja. Ustvarjalci v delovanju in hkrati stvaritev. Sami sebe in svoje bistvene dele venomer preobražamo in na novo ustvarjamo. In povsem naravno je, da nas navdihuje tisto, kar je v svojem bistvu lepo. In do lepega gojimo poseben odnos in veliko spoštovanja. Do sebe in lepega v svetu. Za lepo nam je mar, lepo vzbuja zanimanje za nove stvari. Prisotnost lepote in njeno doživljanje nas dela bolj pozorne in nasploh smo, ravno zaradi lepote, ki jo doživljamo veliko bolj dostojanstveni in moralni. Pomembno nam je, da življenje postaja vedno bolj smiselno.
Če nas lepota v življenju zdravi in dela boljše, kaj bi lahko povedali za njeno nasprotje. Grdost. Ravno zaradi lepote v svojem življenju dvigamo standarde in zavračamo grdost (tisto, kar ni lepo, nima smisla, vrednosti in morale, je odsotnost ljubezni).
Brez, da bi želela posploševati in nepremišljeno trditi, premišljujem o tem saj svet marsikaj pokaže, ali ima grdost v življenju kaj opraviti s tem, da sodobni človek postaja vedno bolj pomanjkljiv in površen?
Neopisljiva forma brez vsebine in individualnost, posebnosti ter edinstvenosti?
Zdi se, da je ravno pomanjkanje lepote v življenju, premalo smisla in morale, razlog, da je človek izgubljen in neodločen, izgublja voljo in željo. Svojo identiteto? Spoštovanje do preteklosti.
Svet postaja tako podoben, skoraj vse postaja povsem enako. Moderna mesta na enem in drugem koncu sveta so si med sabo veliko bolj podobna, kot različna. Tudi ljudje in kultura, ali se samo meni tako zdi? Od neke tuje kulture smo veliko prevzeli in posvojili, kot da je naše in sedaj se ta materialistična lastnost kaže v našem načinu mišljenja, v tem, kako se oblačimo, kakšne vsebine radi gledamo, kakšna mesta gradimo ter kako vrednotimo delo in prosti čas. Zakaj se zdi, da pomen lepega izginja in postaja grdo lepo, povsem vsakdanje in povprečno se množi vsepovsod.
Civilizacija, ki je polna grdih strojev, dimnikov in dima, kot je bilo v industrijski dobi razvitega sveta, pa tudi še danes ko gledamo vse moderne stavbe in zgradbe, kako urejamo mesta in javne površine. Polno je grdih in hladnih predmetov, ki so dolgočasni in moteči. Ulične svetilke in mestne klopi, oblike in barve hiš in blokov, avtobusna postajališča, cestišča in še bi lahko naštevala. Predmeti, ki so brez duše, brez okusa in ne nosijo prav nobene zgodbe, so mrtvi in le sami sebi namen.
Grdost razumemo, kot sinonim za nepravičnost in neresničnost. Krutost, vulgarnost, površinskost inteligence, ki nima nobene vrednosti. Ravno iskanje lepote dviga standarde v življenju človeka, grdost pa je po drugi strani slečena vsake veščine, ročne spretnosti, tradicije in kulture, ustvarjena od človeka. Grdi objekti od nas ne zahtevajo ničesar. Nič sijajnega ni v grdem predmetu, ki je bil narejen z mehanizacijo. Brez estetske vrednosti se nosi zgolj z uporabnostjo. Ne zahteva nege in občudovanja. Na grde stavbe se odzivamo z grobim obnašanjem, odporom. Ko smo obkroženi z grdimi predmeti, suhoparno arhitekturo na primer, sivinami in ravnimi linijami mest, se nas to dotakne, ampak na slab način. Grdost je degradacija in destruktivnost vsega lepega, jemlje nam človeškost, dostojanstvo, postajamo ne moralni, najraje bi pobegnili stran. Predmeta, ki je grd, ne spoštujemo, ne cenimo tistega, ki ga je ustvaril, ni nam mar zanj, nič nam ne pomeni in ničesar v nas ne vzbudi.
Civilizacija, v kateri živimo danes se odreka lepoti in je svet, ki si ne prizadeva vzpostaviti povezave med človekom in njegovim pred zemeljskim bivanjem; pravzaprav ga razdvaja. Razdira vez in povečuje oddaljenost človeka od resnice. Ne po analogiji, ampak v resnici lahko rečemo: da je industrijsko mesto primerno bivališče za demonska bitja, ki bi želela, da človek pozabi na svoj pred zemeljski obstoj v kraljestvu duha (Steiner). Mi mislimo, kako civilizirani in napredni smo, a ko se zazremo ven lahko vidimo, da je do napredka prišlo zgolj v materialnem smislu, duhovno pa ostajamo podhranjeni in nepotešeni.
Zapis bi želela zaključiti s poudarkom, da obstaja jasna in resnična meja med lepim in grdim, ter da bi si bitja, ki stremijo k nečim višjim, morala prizadevati za lepoto in umetnost. Ne samo za estetsko lepim, ampak lepoto iskati v vsakdanjih stvareh. Poskušati razumeti, zakaj je nek mali vsakdanji pojav in živo bitje, ki se sprehaja od cveta do cvet, takšen kot je.
Ko se umetniško udejstvujemo, hranimo z lepoto in umetnostjo v dobrem filmu in dobri knjigi, gledamo v lepe reči, se obkrožamo z lepimi, mojstrskimi in ročno izdelanimi predmeti, nas to odpelje stran od povprečnega vsakdanjika, nekakšnega nezavednega bivanja in obstoja z nizko vrednostjo. Življenju lahko dvignemo vrednost, s tem, ko zasledujmo lepoto v njem.
∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽ ♪ ∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽∽