Narava tega zapisa je razmišljanje o globljem pomenu praznovanja Božiča. V samem bistvu pa poizkus razumeti in povzeti precej zapletene in težke misli človeka, ki je bil daleč pred svojim časom. Misli, ki jih ni najlažje razumeti, morda niti sprejeti, saj je pogled nov in drugačen. Odstopa od mnogih osebnih stališč, iz katerih prihajamo. Na trenutke jih celo pretresa. Ampak si vseeno drznem pisati o drugačnih idejah in vas obenem spodbujam k odprtemu in sprejemljivemu duhu, če se namenite v branje. Tematika je notranje kompleksna in duhovno izjemno bogata ter pomenljiva. Ljudem jo je v treh predavanjih po načelih ezoteričnega krščanstva, jedra duhovne znanosti Antropozofije predstavil njen utemeljitelj Rudolf Steiner. Vsa predavanja do katerih je moč dostopati in jih priporočam v branje so navedena ob koncu tega zapisa.
Zakaj ezoterično in kaj to pomeni?
Tako, kot ima vsaka stvar svojo zunanjo vidno podobo – pojav, ki razkriva eno plat realnosti, ima hkrati tudi drugi vidik, nekaj notranjega. Grška beseda “eso” pomeni notranji, znotraj. Notranje je navadno globoko skrito in predstavlja – bistvo pojava. Vse, kar obstaja in vse kar je, je v svojem najglobljem bistvu notranje. Skrito (tudi znanje), včasih skrivnostno, predvsem pa biva izza golega pojava. Duhovno znanstveno to pomeni, da je v jedru vsega, kar obstaja in kar je, duh.
Primer semena
Seme in tisto, kar iz posajenega semena zraste je zunanji vidik. Notranje, očem nevidno, pa pripada duhu. Pravi pogled vidi, da v zrnu semena na skrit način že obstaja – kot sila cele rastline – to, kar bo zraslo iz njega. Nekaj nevidnega, kar bo postalo kasneje vidno. Ko v rokah držim seme, v njem še ne vidim jabolka, ki ga bom lahko užila. A vem, da bo iz semena kasneje to zraslo. Duhovno in skrito v semenu, se bo v vidnem in snovnem izrazilo v jabolku.
Sonce :: zunanji in notranji vidik
Tudi sonce se vsako jutro znova prebudi, vzide in nadaljuje v dan, četudi ga ne vidimo, je vedno prisotno. V tem smislu ne gre le za zunanji praznik sonca zunaj v naravi, temveč se slehernega človeka zadeva v same globine človeške notranjosti. Božič je vedno bil in še danes je praznik, ki človeka vodi k razkrivanju virov obstoja.
Naši predniki so v čas in nam, njihovim prednikom zapisali in razkrili, kako so v prejšnjih časih razumeli odnos med svetom in človekom ter velike skrivnosti obstoja.
Ko je bilo spoznano, da se božansko lahko spusti v osebnost, je praznik rojstva Sončnega heroja, Kristusa, zamenjal praznik rojstva svetlobe. Kar je bilo pred tem nemogoče, je bilo zdaj mogoče doseči. Mir in modrost je človek prej doživljal zunaj, vse mu je bilo dano. Po odločilnem dogodku, ki ga Krščanstvo priznava za rojstvo Kristusa, pa je človek zdaj lahko v svoji duši rodil svetlobo. »V svojem srcu je moral prižgati luč, da je tisto, kar je bilo prej zunaj, doživel v svoji notranjosti. To je lahko storil, ker se je načelo svetlobe prvič utelesilo v človeku. Skozi človeško osebnost, ki jo je bilo potrebno spoštovati tudi, kot božansko osebnost, je bila svetloba, kot seme vstavljena v človeka. Tako je bil praznik zimskega solsticija nujno povezan s Kristusovim praznikom.»
Simbolni in resnični pomen Božiča v preteklosti
Pomembno je jasno vedeti, da božič danes z vsemi sodobni pojavi, kot so božiček, darila, potrošnja, tudi božično drevo, ki se je pojavilo veliko kasneje, okoli dvesto let nazaj, s pravim pomenom praznika nimajo nobene resnične povezave in vrednosti.
Podoba praznovanja božiča, praznika svete noči sega daleč tisočletja nazaj. Vsako leto so ga praznovali najvišji posvečeni v misterijih različnih verskih izročil v letnem času, ko je bila moč sonca najšibkejša in je zemljo obdarilo z najmanj toplote. To je tudi čas solsticija (lat. solstitium, sonce stoji), ki letos nastopi v zgodnjem jutru 22 decembra, nekaj dni pred Božičem.
Poglobitev v zimo, v temo in hlad, ko se zdi da narava spi in je zamrznjena. Ta čas doživimo, kot nekakšno zunanjo umiritev zemlje, ki se odpravi k počitku. Vseeno moramo vedeti, da se duh zemlje prebuja pozimi in je najbolj dejaven, ko se zdi da narava spi in je zamrznjena.
Za duhovno dejstvo velja, da se v zimskem času skozi kozmični prostor pretakajo sile, ki so naklonjene takšnemu prebujanju. Tako so ljudje že od nekdaj vedeli, da gre za praznovanje ponovnega rojstva sonca in svetlobe in da je sonce bitje veliko globljih razsežnosti. V velikih misterijih so božič praznovale tiste osebnosti, ki so bile pripravljene v svoji notranjosti uresničiti vstajenje višjega jaza. »V svoji notranjosti so rodili Kristusa.«
Človek je torej že davno vedel, da je pravi pomen praznovanja božiča in svetega časa okoli božiča, duhovni. Medtem, ko se je zunanji svet pogreznil v spanec, je v temi prižgal luč – ki simbolizira tudi duhovno luč – in se spominjal tistega, česar ni mogoče videti s fizičnim vidom.
Se vam zdi, da lahko začutite ta čas obračanja navznoter?
In kako naravno se iz enega letnega časa v drugega zgodi sprememba v energiji in razpoloženju. Samodejni prehod v introspekcijo, nekakšno melanholijo, ko je notranje doživljanje sebe še bolj glasno in živo? Ampak ne vem, če se tudi sami znamo umiriti tako učinkovito, kot to stori narava?
Ponovno rojstvo sonca in svetlobe, ki mu bomo priča pripada eteričnemu telesu, torej vsemu kar je povezano z rojstvom in elementarnimi silami narave. V bistvu semena je prisotna sila rasti in uresničenja, nečesa, kar na novo vstane v življenje, tisto kar se prebudi in oživi lahko tudi v meni in tebi in vseh nas.
Vidimo, kako čudovito je Božič povezan z zemljo in zemeljskimi dogodki. Sledi takoj po zimskem solsticiju, ko se zemlja zavije v najglobljo temo, noči so najdaljše in dnevi najkrajši. Zemlja je zmrznjena in hladna. Mraz, ki sicer ni najbolj prijeten, a vseeno uspe v notranjosti sprostiti toploto, ki nas ogreje. Ravno močan hlad dela zrak tako čist in svež, nebo okoli gorskih vrhov in dolin pa se razodeva v najbolj močnih in izrazitih odtenkih modre, vijolične in bele. Moč je občutiti nekaj svetega in vzvišenega, še tako blizu se zdi.
Praznovanje naj bo osebno doživetje
Narava nas poziva k umiku vase, v notranjost k iskanju duhovnega. Tistega, kar živi na zemlji. Božič je torej praznik, ki je povezan z duhom zemlje. »Nenehno nas opominja, da kot ljudje pripadamo zemlji, da se je moral duh spustiti z višav sveta in prevzeti zemeljsko podobo, človeško telo, da je postal eden izmed nas, otrok zemlje.»
Pravi namen današnjega praznovanja naj bo v dvigu nad materialnim, ki prežema naša življenja in iskanjem notranjega bistva vsega, kar nas obkroža. Obrnitev vase s poglobljeno refleksijo vprašanj, kdo zares sem, kaj je moje bistvo in kakšen je moj namen. Obnavljati lastno duhovno življenje, s prižigom plamena luči duhovnega sveta, ki nam lahko osvetljuje pravo pot v vsej tej temi. Ne samo zunanji temi tudi notranjih temnih potlačenih delčkov lastnega bitja. Vseh močnih vzgibov razgibanega duševnega življenja, strasti, poželenj in nagonov, želja ter izrazito močnih čutenj, ki nas nemalokrat oddaljujejo od pravega bistva in možnosti dviga višje, da bi videli višje. Človek naj bi v svoji notranji naravi zopet našel notranjo svetlobo, ki bo izžarevala njegovo notranjo naravo. Ko bo v notranjosti človeka ponovno zažarel in zasijal višji človek, duhovni človek.
»Vsak od nas mora sam v svoji duši, v svojem srcu prižgati luč modrosti, stopiti v mir in harmonijo. Si prizadevati za to, da v notranjosti oživi Božansko, ki se lahko uresniči v človeku.»
Vsak sam naj si prizadeva dostopati in stremeti h idealu, ki pooseblja nekaj popolnega, vzvišenega, modrega in moralnega, je utelešen resnični pomen prave ljubezni in naj si venomer nabira moči potrebne za svoj nadaljnji razvoj.
V bližajočem prazniku Božiča se spomnimo na mir.
Mir v naših mislih, čutih in besedah.
Pomislimo na potrebno samozavest, zaupanje in upanje za čas pred nami. Kar potrebujemo za notranjo stabilnost in oporo, iščimo v sebi, zunanji svet nam je ne bo ponudil.
Naj bo radoživo in navdihnjeno.
♪ ∾ ⋆
VIR :: Signs and Symbols of the Christmas Festival GA 90A