Počasi
Pozorno
Z namero in občutkom, osredotočeni na eno misel ali stvar.
Ni to meditacija?
Početi nekaj s pozornostjo.
Kajti pozornost izvira iz duše.
Padeš notri, »čisto sem noter, odnese me«, rečemo. Spontano se zatopimo v neko aktivnost. Se razum takrat umakne na stran in se dejansko izraža naša notranjost – duša?
Se zato derviši ne nehajo vrteti? Kaj iščejo v vrtenju in kaj jih vrtinči? Umetnik svojo umetnino ustvarja ure in ure in vmes pozabi na vse drugo.
Ko si skuham kavo, je to meditacija?
Sprehod čez gozd? Dihanje in gibanje telesa? Lahko je.
Če se v notranjem jedru bitja, interesu duše povežem s tem, kar počnem. Da duševno s svojim srcem ostanem povezana s kuhanjem kave, gibanjem medenice in sprehajanjem. Da sem v tem prisotna z mislijo. Usklajena s tem, kar želi duša.
To je meditacija. Odvrniti moramo pozornost od vsakega notranjega in zunanjega izkustva, in ne razmišljamo o ničemer, razen o eni sami misli, ki mora biti v samem središču življenja duše.
Po besedah R. Steinerja, smo namreč prisiljeni usmeriti svojo pozornost na to, kar delamo, kar vedno pomeni, da to, kar delamo, povežemo z najbolj notranjim jedrom našega bitja. Vse to, kar najbolj notranje jedro našega bitja poveže s tem, kar delamo, krepi naše eterično telo.
Vso moč, ki jo ima duša usmerimo na eno misel, na eno stvar ali početje. In ko sile duše vedno bolj usmerjamo k eni misli, pridobivajo na moči. Podobno, kot pri ponavljanju enega gibanja roke, mišice postanejo močnejše. Človek s tem, ko je pozoren in osredotočen na eno misel, vstopi v stanje duše, kjer dobi notranji občutek, da se njegovo bitje napolnjuje z novo vsebino moči.
Dobro je, če tudi pri gibanju telesa upoštevamo notranji vzgib, kako se premakniti, kakšen premik potrebujemo, da bi se olajšali ali predramili. Premik, ki je usklajen s tem, kar dejansko želi duša. Večkrat pri uri opomnim na to, da vsak prisluhne sebi. Ne posnema v gibanju, ampak sam najde svoj način (ki pride iz notranjosti), kako se giblje, kaj potrebuje, do kam si v gibanju želi iti.
Zato se v zadnjem času tudi vse bolj oddaljujem od klasičnih položajev joge in se raje usmerjam v gibanje, ki je izrazito somatsko, intuitivno, utelešeno in s tem morda tudi bolj funkcionalno, uporabno. Močneje vodi v občutenje sebe in razumevanje tega, kako je naše telo izdelano, ustvarjeno, česar se učimo s tem, ko raziskujemo gibanje. Gibanje je izraz duše, to lahko velikokrat slišimo pri plesalcih, ki se izražajo preko plesa.
Nekaj časa nazaj smo na urah raziskovali posebne gibe medenice – kroženje po tleh, okoli po navidezni uri. Ta princip je somatski in se uporablja tudi v drugih telesnih praksah, v jogi, pilatesu ter plesu.
Se lahko z medenico v gibu dotaknemo vsake številke na uri (1-12)? Kje se nahaja ura 3, 6. Je to smer giba medenice v stran, naprej ali nazaj? Menjali smo položaje, leže na hrbtu, z iztegnjenimi nogami, pokrčenimi nogami, koleni narazen, podprti na rokah in dlaneh. Izkušali smo vedno drug občutek, s tem ko je bilo telo v različnih držah. Tudi sama izvedba giba je drugačna, enkrat nam gre vse naravno, drugič imamo večji izziv.
Začnemo počasi in pozorno opazujemo kaj gib v telesu sproži. Gre tekoče ali se kje zatakne. Rišem krog, elipso, ali jajčasto obliko. Se lahko premaknem v vsak kot, do vsake ure ali so kje mrtve točke. In zakaj se krog prekine? Zakaj opazim, da ko pridem do ure 4 medenica ne naredi »odtisa« v tla. Ta kot mi ni čisto jasen, mislim, da grem mimo njega. Prekinitev in potem se spet poveže. Nič hudega, grem še malo bolj počasi in pozorno. Živo si predstavljam to uro, ta krog in kroženje z medenico. Živa slika je. Živo občutenje. Slej, ko prej se premaknem tudi v to točko in gib ponavljam, krožim, krožim v nasprotno smer in spet sem v ritmu.
Telo in živčevje spomnimo na ta poseben gib, obudimo povezavo, osvetlimo pot, inteligenco telesa. Medenica je narejena za takšno gibanje – zdaj spet vem in ne samo, da vem tudi jasno mi je to, saj sem bila pozorna na to. Izkusila sem to gibanje in ta občutek. Utelesim, ponotranjim to gibanje in naslednjič bom v telesu že imela spomin, kako se ga lotim.
Pravijo, da je pozornost najboljša preventiva proti izčrpanosti in depresiji.
Energija duše teče v um in telo, ima kvalitete miru, ljubezni, tišine in je kot kozmična baterija iz katere črpamo energijo za življenje.
Če karkoli počnemo s pozornostjo nas to notranje obnovi ter nas napoji z energijo. Ker z njo skrbno ravnamo, jo usmerjamo in z njo nekaj ustvarimo. Seveda nas napolni.
Zato mi lahko na koncu ure zaupate, da ste kot novi. Bolj celi in povezani, dobesedno višji ter lahki. Da vam je zelo hitro minilo (prakse trajajo uro in pol), da ste se morali potruditi, saj je težje delati počasi, kot hitro, ampak da je končni učinek povsem drugačen. Nov, ugoden in prijeten.
Kaj je tisto, zaradi česar se tako počutimo?
Pozornost
Počasnost in zmernost
Občutek
Osredotočenost in zavedanje
Gib sam po sebi?
Ali mi sami? In način, s katerim smo nekaj naredili.
Steiner omeni, da s tem, ko človek opazuje in nadzoruje svoje gibe, gleda, kaj dela, ima predstavo o svojem delovanju in to mu koristi, tako da njegovo astralno telo (duševno) vse močneje obvladuje eterično telo (življenjsko).
Lahko bi zaključili, da je pomembno kaj in kako nekaj počnemo, in da ni vse samo telesno (da tudi mi nismo samo telo) – učinki in notranja občutja izvirajo iz nečesa globljega.