Kaj želimo izkusiti?
Izboljšati gibanje telesa in način na katerega se gibamo :: da bi gibanje postalo bolj lahkotno, lažje, manj naporno, manj boleče, v večji užitek in zadovoljstvo. Da je bolj prijetno in prijazno. Bolj povezano, svobodno, koordinirano, da nas ne utrudi, ampak napoji z energijo.
Boljše zavedanje fizičnega telesa :: posameznih delov v gibanju in celoto; kako posamezni deli povezujejo telo in v kakšnem odnosu so med sabo. Kako občutimo npr. svojo medenico, njeno obliko, velikost, težo, sposobnost gibanja in možnosti/smeri gibanja. Nadalje, kako gib medenice zveni v telesu. Kje se še izrazi?
Zavedati se svojega diha bolj jasno. Preko izkušanja prepoznati, zakaj je to pomembno in kako z dihanjem lahko spremenimo svoje počutje, gibanje, zavedanje, bivanje, delovanje. Sebe?
Končati bolje, kot na začetku :: se bolje počutiti in biti bolj navdihnjen.
Kako to dosežemo?
Usmerjam v nove načine zavedanja telesa :: gib in dih, ki sta izvedena počasi, pozorno, z namero, ponudita močnejši občutek samega sebe.
Poskušamo različne gibe, npr. medenice in ramen :: v gibih naprej, nazaj, navzgor, navzdol, v stran, in pri tem opazujemo, kako ta gib vpliva na preostale dele telesa ter v kakšnem odnosu so. Opazimo razliko, ko je telo na tleh na hrbtu ali trebuhu? Smo med enim in drugim gibom zaznali, da je telo v drugačnem stiku s tlemi ali ne? Igramo se in smo pri tem ustvarjalni. Kako je gib lahko še lažji? Manj naporen. Kje se gib sploh začne in do kam v telesu seže? Četudi delamo nekaj bolj aktivno, kako lahko dosežemo, da je večina telesa popolnoma sproščena. Opazujemo občutja, ki nastanejo pred, med in po gibu. Primerjamo občutek telesa v delovanju in mirovanju. Počasni in zavestni gibi pomirijo živčevje, in še ko upočasnimo dihanje, dosežemo lažjo sprostitev mišic.
Na kaj sem še posebej pozorna pri sestavi prakse gibanja in dihanja?
Usmeriti v gibe, ki so si med seboj bolj in najbolj podobni. Postopoma in smiselno povečati kompleksnost giba, povečati vpliv sile težnosti ali zgolj narediti vsakič nekaj novega. Čim bolj povezati gibe v smiselno celoto, da bi izkusili zgoraj opisane izkušnje. Približati izkušnjo preko uporabe besed in podob. Besed, ki najbližje opišejo občutek, da s tem, ko jih slišimo, na svoj način besede prenesemo v gib. Usmeritve so jasne, preproste in natančne, nekomu bolj, drugemu manj. Zato ponudim več različnih izhodišč/poti, ki na koncu pripeljejo do istega giba oziroma gibalnega vzorca.
Namen mojih ur ni ...
V posnemanju ali popolno izvedenem gibu. Izgled je najmanj pomemben. Estetika telesa prav tako ne. Največ je vredna sama izkušnja, občutenje/občutek v zavedanju telesa in notranjosti. Prepoznati pri sebi, na kakšen način se gibamo in kaj to sproža v nas.
Ure navadno niso namenjene za zabavo, čeprav so izjemno sproščene, igrive in ustvarjalne. Bolje rečeno, ne »zabavajo« množičnega, tipičnega občinstva.
Ne telovadimo, tekmujemo in namen ni v doseganju rezultatov. Gibalne in dihalne prakse ne delujejo v smeri povečevanja mišične mase, lahko pa izjemno izboljšajo gibljivost, in s tem predstavo v vseh drugih gibalnih praksah, npr. tek, dvigovanje uteži itd.
Namen mojih ur je …
Ustvariti okolje za izkušnjo, situacijo za učenje, da se pojavijo prej omenjene izkušnje.
Ne želim, da bi vsi točno in togo sledili navodilu (še raje to poimenujem usmeritev), ampak si dopustili da jih vodi lastna inteligenca telesa.
Da bi nekaj novega spoznali o sebi in to prenesli v življenje.
S tem bi si dali priložnost in občutili več/se zavedali/ozavestili še več sebe in vseh svojih delov preko gibanja in dihanja.
Da bi bili do sebe in svojih teles bolj prijazni in ljubeči, prijateljski in se s tem krepili ter si dali moč, kadar čutimo, da je nam primanjkuje.